Zamislimo si vsakodnevno situacijo. Po službi hodite po ulici in hitite v trgovino, da dobite tisto, kar ste pred kratkim naročili. V žepu začutite močne vibracije, posežete po telefonu in preverite, kaj se dogaja. Nadrejeni vam sporoča: pozabili ste poslati pomembno e-poštno sporočilo. Seveda se ne morete ustaviti, zato odprete e-poštni predal, greste pod osnutke, medtem pa prečkate cesto, hitro pregledate svoje sporočilo in ga pošljete. Zmagovalna situacija: uspešno ste poslali sporočilo in pravočasno prišli do trgovine.

No, mogoče bi morali raje reči, da je to popolnoma nevarna situacija. Pošiljanje sporočil med hojo lahko povzroči resne poškodbe, ne samo smešne nesreče, v katere so vključeni vodnjaki in ulične svetilke. Nedavni članek v The New York Times, ki je vseboval veliko mnenj različnih strokovnjakov in študij, je poudaril nevarnost pošiljanja sporočil med hojo (ti. twalking).

Od leta 1990 se je število nesreč s smrtnim izidom v zvezi s pešci lani bliskovito povečalo. V ZDA povprečno umre 17 ljudi na dan. Trdijo, da je uporaba njihovih mobilnih telefonov imela velik vpliv pri teh nesrečah. Ni presenečenje, da sta država Idaho in mesto Honolulu prepovedala to nesrečno twalkanje. Gledanje v zaslon zelo ovira vašo percepcijo in zmožnost ocene razdalje, hkrati pa tudi uničuje sposobnost hitrega reagiranja. Po mnenju znanega nevrologa Adama Gazzaleyja za vsem tem stoji človeška nagonska lakota po pridobivanju informacij. Vaši možgani tako dobijo občutek, da so stimulirani in nagrajeni, ko dobijo nove informacije.

Po njegovem mnenju v tem dejstvu leži čar pametnih naprav. Izdelane so tako, da ustrezajo vsem našim zahtevam. Metaforično nas je primerjal z živalmi. Ko se bo plenilec odločil, da najde plen, se bo preselil na naslednjo lokacijo in moral bo sprejeti zapleteno odločitev, na primer, kako dolga je pot in kako nevarna je. Ko gre za ljudi, med lovom za informacijami ne zaznamo tveganj, saj je "naslednja lokacija" vedno takoj pred našimi očmi: naša pošta, sporočila in Facebook so popolna polja, ki nas potisnejo v cikel, ki na dolgi rok brez dvoma vodi v odvisnost.

Po besedah dr. Stevena Sussmana, profesorja preventivne medicine na Univerzi v Južni Karolini, to, da se ne moremo odreči tehnologiji, ni vedno pokazatelj odvisnosti. Če na primer vaše delo od vas zahteva neprestano preverjanje telefona, je to še vedno manjši problem kot če telefon iz žepa vlečemo le iz čiste radosti in zabave. Če ne morete pustiti svojega pripomočka na miru, četudi imate še nekaj drugih pomembnejših stvari, je lahko to znak odvisnosti.

Dr. Sussman je omenil zelo zanimiv primer, s katerim je prikazal to razliko. Zamislimo si, da ste tam zunaj in morate iti nekam, kjer ni na voljo signala. Kako bi to vplivalo na vaše občutke in razpoloženje? Bi se počutili olajšano, ko bi s tem preprečili hrup digitalnega sveta ali bi se počutili frustrirano in bi na vsak način radi poiskali mesto, kjer boste imeli signal? Če bi se počutili neprijetno, bi to bil eden izmed znakov za resnejše težave.

Twalking je malce drugačen in je stvar debate, ker je to sveže področje študije. Mesto New York je objavilo študijo, v kateri trdijo, da ni nobene zveze med twalkanjem in nesrečami, medtem ko je druga organizacija dejala, da študija v New Yorku temelji na lažnih podatkih, in navedla drugačno analizo Univerze v Marylandu, ki navaja, da se je na stotine nesreč med leti 2001 in 2011 zgodilo ravno zaradi twalkanja.

S študijami ali brez njih moramo vedeti, da ni nič pomembnejše od tega, da ste pozorni na stvari in dogajanje okoli sebe. Spremljanje pogovora ne sme biti prednostna naloga. Vendar se ni enostavno odreči starim navadam.

Po mnenju psihologinje Melanie Greenberg si lahko zastavite nekaj preprostih vprašanje:

• Je res nujno?
• Ali mojo usodo nadziram jaz ali tehnologija?
• Kako to vpliva name?
• Ali me bo to prizadelo?

Še ena priročna rešitev bi lahko bila ta, da bi napravo postavili izven dosega, na primer v torbo, namesto v žep. Chris Marcellino - nekdanje programski inženir podjetja Apple -, ki dela na področju obvestil, pravi, da bi le te morali izključiti.